Izšla je knjiga, ki že v naslovu in tudi v vsej vsebini povezuje to, kar bi komaj zmogli povezati v sanjah: Bosno in Sočo. Ne, ni ju povezala v ljubezni, povezala ju je v vojni, v dvanajstih soških ofenzivah, kjer so se v avstro-ogrskih vrstah bojevali Slovenci, Bošnjaki, Slovaki pod poveljstvom Avstrijcev.
Knjiga geografsko in vojaško dokumentarno izrisuje uničujoče dolge boje na Krnu in Batognici, v strašnih metežih in mrazu ali v poletni vročini brez vode na golih skalah pod golim soncem.
Ob bitkah se pred začetkom vojne in po njenem koncu (vsaj za invalide) pletejo osebne zgodbe, tako v daljni Bosni kot med begunskimi Slovenci pa tudi med frontnimi tovariši. Knjiga je roman v žlahtnem pomenu te besede: pred nas razgrne družbeni (ali vojni) položaj in osebno življenje v zaledju z vsemi stranskimi produkti vojne, kot so dobičkarsko bogatenje in veseljačenje. Pa tudi trpljenje, hrepenenje in upanje raje. Ob izidu izjemne knjige Bosna in Soča objavljamo pogovor z avtorico Valerijo Skrinjar – Tvrz, Slovenko, ki je 40 let živela in delala v Bosni, zdaj pa je spet v Sloveniji.
Bistvo pogovora bosta povezava med Slovenijo in Bosno (lahko tudi narobe) ter delež posameznika, vaš delež, pri tem. Morda najprej z vašim lastnim življenjem…
“V Bosno sem prišla mlada. Vse je bilo tako drugače, kot da sem prišla na drug konec sveta. Rojena sem v Zagorju ob Savi (1928) v knapovsko-bajtarski družini. V takšnih družinah so komaj čakali, da vsak otrok čim prej zasluži svoj kruh. Tako smo odhajali od doma; bila sem šesta po vrsti. Ker je bila takrat vojna, sem šla najprej v partizane. V revirjih je bila slovenska zavednost in potreba upreti se okupatorju velika. Po osvoboditvi pa sem šla s trebuhom za kruhom… Dve stvari sta bili odločilni: doma ni bilo več mame (umrla je, preden sem se dobro zavedala), v meni pa velika vedoželjnost, želja po spoznavanju in učenju. Delala sem tečaje in prej kot z osemnajstimi leti postala novinarka pri Tanjugu. Moja prva zadolžitev je bila dopisovanje iz cone B. Takrat se človeka ni spraševalo, kje bi rad delal in živel, poslali so te tja, kjer so te potrebovali. Tako so me iz Ljubljane premestili v Beograd, nato v Karlovac, Novi Sad, leta 1954 pa sem prispela v Sarajevo, kjer sem ostala. Delala sem v dnevniku Oslobođenje in pozneje v Malih novinah za mlade.”
Pisana beseda je gotovo eden najbolj zahtevnih, a tudi najbolj trdnih mostov med narodi. Niti bombe ga ne zrušijo. Promet po njem lahko nekaj časa preneha, a potem steče s še večjo živostjo. Med vašimi tehtnimi deli, ki so nastala že tu, v Sloveniji (po letu 1992, v izgnanstvu ali doma), je nujno treba omeniti Na svoji žlahtni zemlji (je že prevedena) in pa Bosna i Soča. Kako se je pisanje in prevajanje začelo?
“Prvi začetki segajo v čas deklištva v Sloveniji, a ko sem menjala okolje, sem se začela željno učiti nov jezik, od vonjev do jedkosti izrazov. Prva moja knjiga, Bosonoga, je napisana v bosanskem jeziku, izšla je naprej pri Mladinski knjigi leta 1968 (prevod Nada Carevski), šele dve leti pozneje v Bosni, nato sta sledila še dva ponatisa. Knjiga je podoba mojega otroškega življenja v Zasavju. Moja druga knjiga, neposredno vezana na Zasavje, tokrat za odrasle, je Dolina črne reke. V Bosni je izšla kot roman, v Sloveniji pa kot podlistek (prevedla Neža Maurer).
Včasih bi rada razločila, kaj je vezano na Slovenijo in kaj na Bosno, a ne morem. Vse se prepleta, kot se prepleta moje življenje. Nekaj podatkov: skupno je doslej izšlo 19 knjig, izvajanih je bilo devet radijskih iger. Nikakor pa ne morem mimo svojega prevajanja iz slovenščine: skupno deset knjig. Naj jih naštejem nekaj: Miško Kranjec, Tone Sliškar, Kristina Brenkova, Branka Jurca, Vitan Mal, Tone Svetina, pesem Neže Maurer in Sveto pismo za mlade.
Bilo mi je v veselje prenašati slovensko literaturo svojemu drugemu narodu. Tudi sama se ne morem pritoževati, da mi Slovenci ne bi vračali. Poleg že omenjenih še Kam potuje cesta, Dobrinček in mi, Kamenček Potepinko pa je sočasno tiskan v obeh jezikih za bosanske otroke, ki so živeli kot begunci v Sloveniji. V mojem sedanjem življenju v Sloveniji je nastala še pravljica Čarna planina in otroška povest Na drugi strani Mavrice. Torej kar dovolj za tistega, ki me želi spoznati in kaj mojega prebrati.”
Tudi roman Na svoji žlahtni zemlji je že preveden. Vsebina zajema okroglih 600 let zgodovine na ozemlju, ki smo mu precej časa pravili Bosna in Hercegovina. Takšna zamisel zahteva ogromno zgodovinskega znanja pa tudi poznavanja ljudi, njihovega življenja, čustvovanja in seveda jezik…
“V Bosni sem živela več kot pol svojega življenja, in ko sem jo zaradi vojne zapustila, sem čutila moralno potrebo, nekakšen častni dolg, da spregovorim o tej državi, ki mi je bila toliko let dober dom.
Posegla sem v čas življenja bogomilov in njihovih preganjanj (1392) ter pletla nekakšno vzporednico (kolikor je mogoče) z doslej zadnjo umazano vojno leta 1992.
Če ne bi doživela granatiranja Sarajeva, če ne bi doživela tiste groze, ko ranjeni na ulici kličejo na pomoč, hiša poleg pa je v plamenih, vode za gašenje ni in živi komaj skrivajo svoje glave, če ne bi doživela takšnega brezizhodnega obupa, ne bi zmogla napisati ne knjige Na svoji plemeniti zemlji ne doslej zadnje Bosna in Soča.”
Roman Bosna in Soča je prebudil najplemenitejša čustva v ljudeh: denar za natis je dal povratnik, Bosanec Asim Hamidović, opremo (in tudi okrasitev dvorane) je naredila Ana Sluga, Slovenka, pregled besedila po literarni in strokovni plati sta opravila Slovenca dr. Vasja Klavora in književnik Zdravko Duša. V knjigi našteto gradivo, 17 naslovov, je prav tako slovensko, bosansko in eno nemško. Na predstavitvi 13. novembra lani je bila dvorana v Vodnikovi domačiji natlačena. Na odru in v dvorani sta se prepletala oba jezika. Prireditev je spremljal vokalno-instrumentalni orkester Vali, povezovala pa književnica Azra Širovnik. Ljudje so bili pretreseni, očarani, navdušeni. Vse to je storila vaša knjiga Bosna in Soča (ki jo že prevajajo v slovenščino).
“Naj priznam, prva ideja o temi, da bi oživila tako imenovane Bošnjake z rdečimi fesi med sivobelimi skalami Krna in Batognice, ni bila moja. Vanjo me je usmeril svetnik v veleposlaništvu BiH v Ljubljani profesor Ferhat Šeta. Prebral je mojo prejšnjo knjigo in verjel, da bi to zmogla. Zavedam se, da se v Bosni skoraj nič ne ve o junaštvih in tovarištvu njihovih sinov in mož na soški fronti. Jaz pa nosim v sebi Bosno in zdaj sem tu, blizu Soče. Vendar sem se zbala; ne dela, pač pa odgovornosti, da bi nestrokovno pisala o človeških tragedijah in zgodovinskih dejstvih. Toda misel je vzklila, začela sem zbirati in prebirati gradivo ter ugotovila, da je v Sloveniji veliko napisanega in objavljenega o jugozahodnih bojiščih v letih 1915-1917. Dosti gradiva in moralne pomoči mi je dal tudi Kobariški muzej.
Približno tri leta je trajalo delo skupaj z zbiranjem gradiva. Najtežje se mi je bilo prebiti skozi tistih 12 ofenziv, obvladati lokacije in nositi v sebi vso podobo pokrajine. Knapovska trma mi je pomagala, da nisem odstopila, omagala. Vendar sem molčala, dokler knjiga ni bila gotova. Kako zdaj to lahkotno povem! Takrat, ko sem začela snovati zgodbo, so se začetki rojevali in odmirali. V Bosni je tudi odjeknil tisti usodni strel – znak za vojno, ki jo je Evropa že komaj čakala. Tako so šli bosanski moški na tuja tla umirat za tujo korist, čast in slavo. O tej največji človeški zmoti, o vojni, sovraštvu, pohlepu, sem želela spregovoriti v mojih zgodovinskih romanih. Preberite, boste videli, ali mi je uspelo.”
Knjiga Bosna in Soča, pričevanje o pobijanju za meter našega planeta, trpljenju beguncev, zapuščenih vaseh (Bosna je bila zadnja kolonija v Evropi) po deželah Avstro-Ogrske, je prošnja in zahteva po miru.
Objavljeno na: Dnevnik.si